01. oktobra. 2026
Direktiva (EU) 2024/825 o krepitvi vloge potrošnikov za zeleni prehod, znana kot EmpCo (Empowering Consumers for the Green Transition), zaostruje pravila glede okoljskih trditev, trajnostnih oznak in informacij o trajnosti izdelkov. Za začetek uporabe nacionalnih ukrepov določa 27. september 2026. Podjetja morajo zato posebno pozornost nameniti jasnosti svojih trditev, ustreznosti dokazov in povezavi teh dokazov s konkretnimi izdelki ali dejavnostmi.
Direktiva je začela veljati 26. marca 2024, države članice pa so jo morale v nacionalno zakonodajo prenesti do 27. marca 2026. Pri presoji obveznosti podjetij je treba upoštevati tudi dejanski prenos in začetek uporabe nacionalnih predpisov. V Sloveniji je vlada 1. oktobra 2026 sporočila, da je predlog novele Zakona o varstvu potrošnikov, ki prenaša tudi ta pravila, poslala v obravnavo Državnemu zboru. Evropskega datuma zato ni mogoče brez dodatnega pojasnila enačiti z začetkom uporabe vseh novih določb v slovenski zakonodaji.
EmpCo krepi varstvo potrošnikov pred zelenim zavajanjem oziroma greenwashingom. Izrazi, kot so »zeleno«, »okolju prijazno«, »trajnostno« ali »podnebno nevtralno«, lahko ustvarjajo pričakovanja, ki jih dejanske lastnosti izdelka ne upravičujejo. Dodatno zmedo povzročajo oznake in certifikati, katerih pomen, veljavnost ali izvor je težko preveriti.
Nova pravila nadgrajujejo Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah in Direktivo o pravicah potrošnikov. Nanašajo se predvsem na poslovne prakse in komunikacijo podjetij v razmerju do potrošnikov, vključno s ponudbo izdelkov in storitev.
Pri presoji ni pomembno le besedilo. Okoljsko sporočilo lahko ustvarjajo tudi podobe, simboli, logotipi, imena izdelkov in grafična podoba embalaže. Njihov pomen se presoja glede na celotno predstavitev in kontekst; sama uporaba zelene barve še ne pomeni okoljske trditve.
Ni vse zeleno, kar je zeleno
Splošne okoljske trditve, kot so »zeleno«, »okolju prijazno« ali »podnebju prijazno«, so prepovedane, kadar podjetje ne more dokazati priznane odlične okoljske uspešnosti, pomembne za trditev. To je mogoče izkazati z znakom EU za okolje, uradno priznano nacionalno ali regionalno okoljsko oznako tipa I po standardu EN ISO 14024 ali z vrhunsko okoljsko uspešnostjo po drugi veljavni zakonodaji EU. Poljubna certifikacijska shema za to ne zadostuje.
Če je trditev jasno in vidno pojasnjena na istem mediju, denimo na embalaži ali v oglasu, se ne šteje za splošno okoljsko trditev. Še vedno pa mora biti resnična, nezavajajoča in ustrezno utemeljena. Povezava ali QR koda do dodatnih informacij sama po sebi ne nadomesti pojasnila, ki mora spremljati trditev.
Prepovedane so tudi trditve, da ima izdelek nevtralen, zmanjšan ali pozitiven vpliv na okolje v smislu emisij toplogrednih plinov, kadar temeljijo na izravnavi oziroma kompenzaciji emisij. Takšnih trditev ni mogoče upravičiti zgolj z nakupom ogljičnih dobropisov.
Za prihodnje okoljske zaveze, kot so napovedi podnebne nevtralnosti ali neto ničelnih emisij, so potrebne jasne, objektivne, javno dostopne in preverljive zaveze. Temeljiti morajo na podrobnem in realističnem izvedbenem načrtu z merljivimi, časovno opredeljenimi cilji ter potrebnimi viri. Izvajanje mora redno preverjati neodvisen zunanji strokovnjak, njegove ugotovitve pa morajo biti dostopne potrošnikom.
Pomembne spremembe veljajo tudi za trajnostne oznake oziroma znake trajnostnosti. Ti morajo temeljiti na ustrezni certifikacijski shemi ali jih morajo vzpostaviti javni organi. Certifikacijska shema mora med drugim zagotavljati javno dostopne zahteve, pregledne pogoje sodelovanja, neodvisno preverjanje ter postopke za obravnavo neskladnosti.
Direktiva zaostruje tudi pravila glede zavajanja o trajnosti, popravljivosti, posodobitvah programske opreme in pričakovani življenjski dobi izdelkov ter dopolnjuje obveznosti obveščanja potrošnikov.
Kaj morajo pregledati podjetja
Za proizvajalce in lastnike blagovnih znamk nova pravila pomenijo pregled marketinških besedil, embalaže, spletnih strani, imen izdelkov, oznak in drugih komunikacijskih kanalov. Dokazi morajo ustrezati obsegu trditve ter izdelku, podjetju ali dejavnosti, na katero se nanaša.
Okoljske koristi posameznega dela izdelka ni dovoljeno predstavljati, kot da velja za celoten izdelek. Podobno velja za trditve o celotnem podjetju, ki temeljijo le na eni njegovi dejavnosti. Zahteve, ki jih zakonodaja nalaga vsem izdelkom določene kategorije na trgu EU, se ne smejo predstavljati kot posebna prednost ponudbe.
Za trgovce in spletne tržnice je pomembno, da vzpostavijo postopke za preverjanje izvora, aktualnosti in obsega trditev ter oznak, ki jih prikazujejo potrošnikom. Posebno pozornost potrebujejo lastne blagovne znamke, lastna promocijska sporočila in podatki, pridobljeni od dobaviteljev.
Neskladnost lahko povzroči ukrepanje pristojnih organov in finančne sankcije. Pri določenih razširjenih čezmejnih kršitvah mora nacionalna zakonodaja omogočati globe, katerih najvišji znesek dosega najmanj štiri odstotke letnega prometa podjetja v zadevni državi članici ali državah članicah. Gre za zahtevo glede zgornje meje možne globe, ne za avtomatično štiriodstotno kazen pri vsaki kršitvi. Neutemeljene trditve lahko škodujejo tudi ugledu podjetja in zaupanju potrošnikov.
Od dokumentov do preverljivih podatkov
Pomemben izziv predstavlja zbiranje in preverjanje certifikacijskih podatkov. Certifikati se pogosto izmenjujejo v dokumentih PDF, preglednicah in elektronski pošti, zato njihovo preverjanje zahteva veliko ročnega dela. Status, veljavnost ali obseg certifikata se lahko spremenijo, kar povečuje tveganje uporabe zastarelih informacij ali povezovanja dokazila z napačnim izdelkom, podjetjem ali lokacijo.
Del rešitve je digitalna izmenjava strukturiranih podatkov iz organizacij, ki certifikate izdajajo in upravljajo. Certifikacijska organizacija ostane pristojni vir informacij, prejemniki pa lahko učinkoviteje preverjajo status, obseg in povezavo certifikata s predmetom certificiranja. Digitalizacija pri tem izboljšuje dostop do dokazov in njihovo uporabo; ne nadomešča vsebinske presoje trditve.
Vloga GS1 in standardov
GS1 ne presoja upravičenosti okoljskih trditev in ne izdaja okoljskih certifikatov za izdelke. Zagotavlja pa standarde za enolično identifikacijo in enotno izmenjavo podatkov med informacijskimi sistemi.
Globalna trgovinska številka izdelka GTIN identificira trgovinsko enoto oziroma vrsto izdelka, globalna lokacijska številka GLN pa organizacije in lokacije. Za identifikacijo posameznega primerka izdelka je potrebna tudi serijska številka. Ti identifikatorji pomagajo natančneje določiti, na kaj se certifikat nanaša.
Pomembna je tudi skupna podatkovna struktura. Certifikacijske sheme uporabljajo različne izraze in formate, zato je njihove podatke težko izmenjevati in samodejno obdelovati. GS1 Web Vocabulary vključuje izraze in lastnosti za strukturiran opis certifikacijskih informacij o izdelkih, organizacijah in lokacijah. Strojno berljivi podatki sistemom olajšajo razumevanje in ponovno uporabo zapisov.
- GS1 Registry Platform zagotavlja identifikacijske podatke o izdelkih, podjetjih in lokacijah ter lahko podpira povezave do drugih virov informacij. Razpoložljivost povezav je odvisna od konkretne storitve in implementacije. Register sam po sebi ne potrjuje veljavnosti certifikata; pristojni certifikacijski zapis mora objaviti in vzdrževati njegov izdajatelj oziroma drug odgovoren vir.
- GS1 Digital Link omogoča zapis identifikatorjev GS1 v standardizirani obliki spletnega naslova. V povezavi z ustrezno storitvijo za usmerjanje povezav lahko uporabnika ali informacijski sistem pripelje do certifikacijskega zapisa in drugih informacij. QR koda s sintakso GS1 Digital Link tako lahko omogoči dostop do teh podatkov neposredno z izdelka. Podoben pristop lahko podpira tudi tehnično dokumentacijo, izjave in digitalne potne liste izdelkov.
Dokazi, povezani s pravimi izdelki
Ustrezno zasnovana digitalna izmenjava prinaša koristi vsem udeležencem. Certifikacijske organizacije ohranijo vlogo pristojnega vira informacij, proizvajalci lažje povežejo dokaze s svojimi izdelki, trgovci in spletne tržnice pa učinkoviteje preverjajo njihovo aktualnost in obseg.
Za podjetja je smiseln prvi korak pregled trditev in pripadajočih dokazil: kaj trditev sporoča, na kaj se nanaša, kdo zagotavlja dokaz in kako se spremlja njegova veljavnost. Nato je mogoče urediti identifikacijo in izmenjavo podatkov med partnerji.
EmpCo krepi zahtevo po jasnih, konkretnih in preverljivih informacijah. Standardi GS1 lahko pomagajo, da so dokazi povezani s pravimi izdelki, organizacijami in lokacijami ter dostopni potrošnikom, poslovnim partnerjem in digitalnim sistemom. Njihova uporaba podpira urejanje podatkov, sama po sebi pa še ne zagotavlja skladnosti okoljske trditve.
Preberite več v dokumentu GS1 in Europe
Viri: