07. julij. 2023
Zveza potrošnikov Slovenije je pred kratkim opozorila na prakso, ko potrošnik v enaki ali zelo podobni embalaži za enako ali v nekaterih primerih celo višjo prodajno ceno dobi manj izdelka. Tako imenovana "skrčflacija" marsikomu ostane skrita, saj podražitev ni opazna na prvi pogled. Šele primerjava količine oziroma mase izdelka s tistim, ki smo ga kupovali nekdaj, pokaže, da se je zgodila sprememba. Kako lahko potrošnik brez primerjave med dvema izdelkoma ugotovi, da je kupil izdelek, ki ga je prizadela "skrčflacija"? Odgovor ponuja številka GTIN, ki je navedena na embalaži izdelka pod črtno kodo.
Vsak izdelek oziroma tip prodajne enote je označen s svojo lastno številko GTIN (globalna trgovinska številka izdelka), ki je vidno navedena na embalaži izdelka pod črtno kodo tipa EAN-13. Kadar lastnik blagovne znamke v določenih atributih spremeni obstoječi izdelek, lahko to iz vidika standardov GS1 pomeni drug izdelek, ki zahteva spremembo GTIN. Katere spremembe obstoječega izdelka so tiste, ki zahtevajo nov GTIN, opredeljuje Standard upravljanja GTIN.
Med drugim velja, da je dodelitev nove številke GTIN potrebna, kadar bi moral potrošnik razlikovati med spremenjenim ali novim ter obstoječim izdelkom. Pod to načelo sodi vsaka sprememba (povečanje ali zmanjšanje) pravno predpisane neto vsebine na deklaraciji, ki je natisnjena na pakiranju. Skrčflacija vsekakor pomeni takšno spremembo, ki zahteva novo številko GTIN! Enako velja za spremembo formulacije (sestavin ali recepture) in funkcionalnosti (dodajanje ali odstranitev lastnosti), za katere obstajajo zakonske zahteve po navedbi na embalaži in so take, da mora uporabnik razlikovati spremembo.
Dodelitev nove številke GTIN se zahteva še ob spremembi pakiranja v zvezi z dodajanjem ali odstranjevanjem obstoječe certifikacijske oznake (npr. košer, UL ali CE), ki je pomembna za regulatorne organe, poslovne partnerje ali končnega potrošnika. Standard upravljanja GTIN opredeljuje prav tako druge spremembe izdelkov (sprememba blagovne znamke, mer, bruto mase, asortimenta itd.). Ključno pa je, kar je treba upoštevati, da lahko lokalni, nacionalni ali regionalni predpisi zahtevajo pogostejše spremembe številke GTIN. Takšni predpisi imajo prednost pred pravili, ki jih določa Standard upravljanja GTIN.
Kaj to pomeni za potrošnika? Primerjanje črtne kode na kupljenem izdelku s tisto na izdelku, ki ga ima morda še doma, lahko razkrije, da gre kljub navidezni enakosti pravzaprav za različna izdelka. S podrobnim pregledom embalaže, na njej navedenih informacij, kot so tiste o sestavinah, lahko osveščenemu potrošniku odkrijejo razliko tudi v primeru na prvi pogled identičnih izdelkov.
V uvodu omenjen primer skrčflacije brez spremenjene številke GTIN, bi na drugi strani pomenil kršenje pravil upravljanja GTIN, kar zmanjšuje verodostojnost ponudnika izdelkov. V aplikaciji VešKajJeš, ki jo upravlja Zveza Potrošnikov Slovenije je, denimo, s slikanjem črtne kode na predpakiranih živilskih izdelkih mogoče preveriti tudi, ali se je medtem spremenila sestava izdelka. Če se ob slikanju črtne kode živila v aplikaciji prikažejo drugačni podatki v hranilni tabeli, je očitno, da je prišlo do spremembe sestave izdelka. Tudi v tem primeru je ponudnik kršil pravila upravljanja GTIN, saj bi moral spremeniti črtno kodo in številko GTIN.
Nadzor in obveščenost potrošnikov o posameznih lastnostih izdelkov se bo v prihodnosti izboljšala in postala bolj priročna z uvajanjem 2D-kod (najbolj znana je QR-koda) in digitalnih potnih listov. 2D-koda bo natisnjena na, denimo, živilskemu izdelku in bo berljiva s telefonom. Potrošnik bo lahko preko nje izvedel več o tem, od kod in na kakšen način prihaja živilo, ali vsebuje alergene, ali gre za ekološko živilo, na kakšen način se reciklira embalaža in kakšen je, recimo, okoljski odtis kupljenega izdelka.
Dodatne prednosti bodo potrošnikom prinesli digitalni potni listi, saj bodo preko njih dobili še več informacij za ozaveščeno izbiro - tudi o tem, kako se lotiti popravila (denimo seznam pooblaščenih serviserjev s kontakti) in kako okoljsko najmanj obremenjujoče zavreči izdelek ob koncu njegove življenjske dobe. V prvem koraku naj bi digitalni potni list dobile večje baterije, nekoliko kasneje gradbeni izdelki, sčasoma pa bi morali imeti dostop do njih tudi ob nakupu in uporabi drugih izdelkov.
Potrošniške organizacije si prizadevajo, da bi bile potrošnikom informacije predstavljene na čimbolj pregleden način, predvsem pa, da ne bi prišlo do preobilja informacij, ki za vsakdanjo uporabo izdelka morda niti niso pomembne. Prav tako nasprotujejo kakršnim koli poskusom zmanjševanja števila podanih informacij v analogni obliki na embalaži, saj je ta način edini primeren za informiranje potrošnikov med vsakdanjimi nakupi.