09. julija. 2025
Sredi junija smo v GS1 Slovenija organizirali v okviru Akademije GS1 Slovenija specialistični seminar s področja digitalne sledljivosti embalaže v skladu z evropsko zakonodajo. Uporaba QR kod z implementacijo standardov GS1 in izmenjava podatkov o embalaži igrata pri tem ključno vlogo v smislu globalnih prizadevanjih za učinkovito ter glede okoljske problematike ozaveščeno pakiranje, ki temelji na uporabi trajnostne embalaže.
Regulatorji, industrija in potrošniki že dolgo spodbujajo ukrepe v zvezi s podnebnimi spremembami, kjer igrajo rešitve s področja »pametne« embalaže eno izmed pomembnejših vlog pri zagotavljanju trajnostnega gospodarskega modela. Sodeč po ocenah naj bi embalažni materiali prispevali k celotnemu ogljičnemu odtisu izdelka med 5 in 15 odstotkov. Za učinkovito izvajanje trajnostnih praks in izpolnjevanje regulativnih zahtev je zato ključno, da vse interesne strani, od proizvajalcev do potrošnikov, natančno izmenjujejo in uporabljajo digitalne informacije o izdelkih. Pri tem igrajo ključno vlogo standardi GS1, kot so črtne kode in edinstvene številke (GTIN) za identifikacijo izdelkov ter natančno sortiranje, recikliranje in sledljivost embalažnih materialov v smislu krožnega gospodarstva.
Podatki o embalaži igrajo posledično ključno vlogo pri vzpostavljanju preglednih preskrbovalnih verig, v katerih poteka izmenjava informacij, ki morajo biti jasne in zanesljive, med podjetji (B2B) ter podjetji in potrošniki (B2C). Na tem področju prinašajo velik napredek črtne kode nove generacije, kot so 2D kode oziroma QR kode z GS1 Digital Link . Informacije, ki so zapisane v njihovi strukturi, lahko potrošniki enostavno odčitajo s preprostim telefonskim skeniranjem, kar omogoča lažje ločevanje embalaže in delovanje kavcijskih sistemov. Po tej plati velja dodati, da je problematika upravljanja z vračljivo embalažo izjemno široka, izzivov pa ni malo. Standardi GS1 omogočajo po teh plateh dobro podlago za delovanje različnih sistemov, a se v praksi srečujemo z različnimi pristopi, parcialnimi rešitvami, raznovrstno zakonodajo in poplavo interesov, ki ustvarjajo lokalne in mednarodne rešitve brez medsebojne združljivosti.
Kaj je embalaža?
Pri iskanju najbolj primernih rešitev za sledljivost embalaže velja izhajati iz osnov, kjer je pakiranje v smislu nivojev razdeljeno na tri funkcije: prodajna (primarna) embalaža obdaja osnovno enoto blaga in je namenjena neposrednemu uporabniku, skupinska (sekundarna) embalaža združuje več prodajnih enot in olajša transport ter rokovanje, transportna (terciarna) embalaža pa je ustvarjena za učinkovito skladiščenje in premikanje večjega števila enot. Vse to nam pove, da je embalaža mnogo več kot le ovoj okoli izdelka. Njena vloga je večplastna, naj gre za zaščito, varno in učinkovito distribucijo ali zagotavljanje logističnih in identifikacijskih informacij, ki se zaključijo z okoljsko funkcijo v smislu nosilca podatkov za zagotavljanje trajnostnih praks.
Zeleni dogovor
Embalaža mora med proizvodnjo in po uporabi čim manj obremenjevati okolje, kar pomeni, da je temu primerno že vnaprej ustrezno oblikovana. Na področju EU skrbi za slednje Evropski zeleni dogovor (European Green Deal), saj predstavlja strateški okvir za doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050 in hkrati temelj trajnostnega gospodarstva, v katerem igra embalaža pomembno vlogo zaradi razširjenosti, vpliva na vire in količine odpadkov. V okviru tega dogovora deluje tudi nova Uredba o embalaži in odpadni embalaži (PPWR), ki predvideva, da bo morala biti vsa embalaža do leta 2030 reciklabilna. Hkrati bo morala embalaža vsebovati določen delež reciklata in biti jasno označena za lažje ločevanje. Zeleni dogovor spodbuja tudi ekodizajn, s čimer se zmanjšuje poraba virov in emisij toplogrednih plinov skozi ves življenjski cikel izdelka.
Ključne lastnosti
Uredba o embalaži (PPWR) predpisuje med drugim obvezno uporabo QR kod ali drugih odprtih digitalnih nosilcev za izboljšanje preglednosti, sledljivosti in obveščanja potrošnikov. Omenjeni informacijski nosilci bodo uporabljeni v smislu: ponovne uporabe (QR kode bodo zagotavljale podatke o možnostih ponovne uporabe, lokacijah zbirnih mest in številu ciklov uporabe), snovi, ki vzbujajo skrb (digitalni nosilci bodo vsebovali podatke o nevarnih snoveh, kar bo olajšalo pravilno ravnanje z odpadki), kavcijskega sistema (embalaža bo opremljena z oznako in po potrebi QR kodo z informacijami o vračilu posameznih delov), razširjene odgovornosti proizvajalca EPR (QR koda bo označevala skladnost z EPR obveznostmi proizvajalcev) ter zakonodajne skladnosti (enotni digitalni nosilec bo združeval informacije o izdelku in embalaži v skladu z zakonodajo EU).
Izvirne rešitve
S primeri dobre prakse označevanja embalaže v smislu njene lažje sledljivosti, reciklaže in ponovne uporabe, se srečujemo po vsem svetu. Med seminarjem je Matic Ceglar iz GS1 Slovenija predstavil po tej plati kar nekaj zanimivih primerov. V Južni Koreji so, denimo, že konec leta 2022 v okviru pobude »Uporabi manj plastike« napovedali, da morajo biti do 1. januarja 2026 vse PET steklenice mineralne vode na domačem trgu brez nalepk, kar bo olajšalo, pospešilo in izboljšalo njihovo reciklažo. Mandat dodatno navaja, da naj posamezne plastenke ohranijo vse informacije iz nalepke v obliki QR kode na pokrovčku. GS1 Koreja priporoča po tej plati uporabo QR kod z GS1 Digital LInk.
Zelo obetaven je tudi projekt HolyGrail 2.0, kjer gre za prebojno pobudo uporabe digitalnih vodnih žigov za pametno recikliranje embalaže v EU. Digitalni vodni žigi so neopazne kode, v velikosti poštne znamke, ki se nanašajo neposredno na embalažo. Ko embalaža prispe v obrat za ločevanje odpadkov, kamera z visoko resolucijo zazna in dekodira vodni žig. Ločevalna linija na podlagi prenesenih atributov natančno razvršča embalažo, kar vodi do višje kakovosti reciklatov.
Še ena zanimiva rešitev prihaja iz Brazilije, kjer želijo pri tamkajšnji podružnici Coca-Cole do leta 2030 povečati vračila lastne embalaže na 25 odstotkov. S tem namenom so razvili sistem za sledenje povratnih plastenk na podlagi standarda GRAI (Global Returnable Asset Identifier). Vsaka plastenka je opremljena z unikatno QR kodo, ki vsebuje GRAI in GS1 Digital Link, kar omogoča natančno sledenje življenjskemu ciklu posamezne plastenke.
»Pametna« plastika
Seminar smo nadgradili s primerom domače prakse, kjer ni mogoče spregledati delovanje slovenskega podjetja Plastika Mesojedec. V slednjem dokazujejo, da lahko industrija plastične embalaže deluje odgovorno in ambiciozno glede na zahteve trga, zakonodaje in okolja. Janez Rekar, ki vodi pri podjetju komercialni oddelek in ima več kot 15 let izkušenj s področja razvoja embalaže, je predstavil trajnostne usmeritve podjetja ter korake, ki jih izvajajo na poti k bolj zeleni prihodnosti.
Med največje dosežke podjetja, ki letno dobavi na trg EU več kot 6000 ton embalaže, šteje embalaža za živila z uporabo vodnega tiska brez topil, ki jo v EU uporablja le še nekaj proizvajalcev. Uspešni so tudi na področju stretch folij, kjer so od leta 2018 uspešno povečali delež reciklirane plastike z 20 odstotkov na današnjih 30. Med njihove ključne razvojne uspehe šteje še prehod na monostrukturno fleksibilno embalažo, ki omogoča 100 odstotno reciklažo. Hkrati velja omeniti izzive, s katerimi se srečujejo, naj gre za neenakomerno kakovost vhodnih surovin, višje cene trajnostnih materialov ali dejstvo, da številni kupci pričakujejo trajnostne rešitve brez kompromisov glede cene ali hitrosti proizvodnje. Janez Rekar je po tej plati v zaključnih besedah poudaril, da imamo samo en planet in da mora embalaža postati del rešitve, ne problema.
PPWR in Slovenija
V okviru seminarja je prisotnim bolj natančno predstavila novo uredbo in njeno delovanje mag. Jana Miklavčič iz Ministrstvo RS za okolje, podnebje in energijo. Njen nastop je vključeval predstavitev ključnih obveznosti iz nove uredbe o embalaži in odpadni embalaži (PPWR), s poudarkom na zahtevah za označevanje embalaže in drugih ključnih določbah, ki bodo vplivale na poslovanje podjetij. Evropska unija je namreč s sprejemom nove uredbe EU 2025/40 – PPWR postavila ambiciozne cilje na področju krožnega gospodarstva. Uredba, ki je bila objavljena januarja 2025, je stopila v veljavo februarja in se bo začela uporabljati avgusta 2026.
Uredba uvaja obvezna pravila za vse akterje na trgu embalaže, kar pomeni od proizvajalcev do trgovcev, ponudnikov storitev in potrošnikov.
Po uredbi bo morala biti do leta 2030 vsa embalaža na trgu EU zasnovana tako, da je reciklabilna na ekonomsko vzdržen način. Ob tem mora embalaža izpolnjevati zahteve po zmanjšani uporabi primarnih surovin, vsebovati določen delež recikliranih materialov in zagotavljati pregledne informacije za potrošnike. To pomeni, da na trg ne bo več dovoljeno dajati embalaže, ki ne bo ustrezala novim trajnostnim merilom in standardiziranemu označevanju.
Pomemben sklop uredbe predstavljajo še zahteve glede označevanja embalaže, ki morajo biti skladne, jasne, nedvoumne in potrošnikom prijazne. Do avgusta 2028 bo obvezna uvedba harmoniziranih oznak o materialni sestavi embalaže, ki bodo temeljile na enotnih piktogramih. Istočasno bodo morali biti zabojniki za odpadke označeni poenoteno, kar bo omogočalo lažje ločevanje odpadkov po celotni EU. Poseben poudarek je namenjen tudi biološko razgradljivi embalaži, ki bo morala biti jasno označena z informacijami o njeni kompostabilnosti v smislu, ali je primerna za industrijsko kompostiranje, za hišno kompostiranje ali ni primerna za nobenega od teh načinov obdelave.
Med ključnimi novostmi ne gre spregledati niti uvedbe digitalnega označevanja embalaže na podlagi standardizirane in odprte tehnologije (npr. QR kode), preko katere bodo dostopne informacije o nevarnih snoveh v embalaži, o možnostih ponovne uporabe, deležu recikliranih materialov in vključitvi v sistem razširjene odgovornosti proizvajalca. Digitalna oznaka bo morala biti jasno ločena od informacij za oglaševanje ali trženje in ne bo smela vsebovati zavajajočih simbolov ali trditev o trajnosti izdelka.
Uredba uvaja še nove minimalne deleže reciklata za različne vrste plastične embalaže. Do leta 2030 bo morala PET embalaža za pijače vsebovati najmanj 30 odstotkov recikliranega materiala, do leta 2040 pa celo 65 odstotkov. Enako velja za druge vrste embalaže, pri čemer bodo morala podjetja poročati o izpolnjevanju teh deležev na podlagi enotne metodologije, ki jo bo določila Komisija do konca leta 2026.
Uredba uvaja poleg označevanja in sestave embalaže omejitve glede mase, prostornine in praznega prostora v embalaži. Embalaža ne bo smela od leta 2030 dalje vsebovati več kot 50 odstotkov praznega prostora, kar bo neposredno vplivalo na embalažo v e-trgovini, transportno embalažo in skupinsko embalažo. Prav tako se bo omejila uporaba določenih vrst plastične embalaže za enkratno uporabo, na primer za sveže sadje in zelenjavo, v gostinstvu ali za posamezne porcije dodatkov k prehrani. Slednje bo možno le v primerih, kjer bo mogoče dokazati potrebo po varovanju živilske varnosti ali preprečevanju izgub.
Cilji recikliranja so ambiciozni: do konca leta 2030 bo treba reciklirati vsaj 70 odstotkov vse nastale odpadne embalaže, pri čemer morajo posamezni materiali doseči še višje deleže – na primer papir in karton 85 odstotkov, steklo 75 odstotkov in plastika 55 odstotkov. Dodatno se bodo morale države članice zavezati k zmanjšanju količine odpadne embalaže na prebivalca – za 5 odstotkov do leta 2030, 10 odstotkov do leta 2035 in 15 odstotkov do leta 2040 (glede na izhodišče iz leta 2018).
Za učinkovito izvajanje uredbe bo Evropska komisija v letih 2026–2027 pripravila več izvedbenih aktov, ki bodo podrobneje opredelili tehnične zahteve, standarde in metodologije. Slovenija bo do takrat pripravila novo nacionalno uredbo, ki bo PPWR dopolnjevala in omogočila njeno učinkovito izvajanje. Nova uredba PPWR torej ni le obveza, temveč predvsem priložnost za sistemsko spremembo v celotni embalažni verigi. Povečana sledljivost, jasna pravila in digitalna transparentnost bodo oblikovali pogoje za bolj odgovorno in trajnostno gospodarjenje z embalažo v EU.