Globalni jezik poslovanja

 

50 let številke GTIN

 

 

50 LET ŠTEVILKE GTIN IN NJENE POVEZAVE S ČRTNO KODO

-
SPOROČILO ZA JAVNOST

 

 

Izvorna ideja o črtnih kodah, ki spominjajo na »osebno izkaznico« posameznega izdelka, je nastala precej naključno med risanjem vzporednih črt na peščeni plaži Miami Beacha. Manj kot dvajset let za tem oziroma 31. marca 1971 je sledilo uradno rojstvo številke GTIN ter z njo povezanih črtnih kod, s katerimi so v začetnem obdobju označevali prodajne artikle v ameriških veleblagovnicah. Inovacija, ki je omogočala v začetnem obdobju predvsem hitrejše delovanje trgovskih blagajn, je v naslednjih desetletjih prerasla v »informacijski esperanto« za hitrejši zajem podatkov in zmanjševanje človeških napak.

 

 

Zgodba o številki GTIN ter črtnih kodah se je začela pred približno sedmimi desetletji. V eni izmed večjih in uspešnejših ameriških trgovskih verig s prehrano so med optimizacijo poslovnih procesov prišli do jasnega spoznanja, da je treba zaradi hitrejšega zaključka nakupov avtomatizirati delovanje blagajniških delavcev. Na pomoč so jim prišli strokovnjaki inštituta za tehnologijo Drexel iz Philadelphie. A do preboja je prišlo dobesedno na plaži. Joseph Woodland, po izobrazbi inženir strojništva in bodoči izumitelj, se je domislil rešitve med sedenjem na plaži in risanjem različno debelih vzporednih črt po pesku, ki so predstavljale podaljške znakov Morsejeve abecede. Še istega leta oziroma 20. oktobra 1949 sta Joseph Woodland in elektroinženir Bernard Silver vložila patent za prvi koncept črtne kode. Odobren je bil oktobra 1952.

 

Tehnične prepreke

Podjetniki so bili nad idejo navdušeni, a je njeno komercializacijo omejevala neustrezna tehnologija za odčitavanje simbola v obliki črtne kode. Slednje je omogočil šele razvoj mikroprocesorjev in čitalcev s pomočjo laserskih žarkov, ki so jih v veliki meri razvili ob pomoči Georga Laurerja pri podjetju IBM. Opaznejši mejnik je predstavljal 31. marec leta 1971. Vidnejši predstavniki ameriških maloprodajnih trgovin so takrat sprejeli dogovor o enotnem sistemu oštevilčenja maloprodajnih izdelkov v obliki tako imenovane Univerzalne kode izdelka (Global Trade Item Number oziroma GTIN), ki bo dala enoznačnost vsakemu izdelku na svetu in s tem omogočila globalni jezik poslovanja. Delovna skupina za živilsko industrijo je nato leta 1973 sprejela skupen standard, ki je v veliki meri temeljil na pristopu podjetja IBM. Z njim so pridobili vsi živilski prodajalci in njihovi dobavitelji enotno orodje za označevanje izdelkov in opis njihovih ključnih lastnosti, kar je predstavljalo osnovo za kasnejše označevanje s črtno kodo.

 

Bliskoviti razvoj

Ključno vlogo je pri tem odigral IBM, kjer ni mogoče z zgodovinskega vidika spregledati sredi oktobra leta 1973 uradno rojenega sistema za branje črtnih kod in obdelavo podatkov z oznako IBM 3660. Sistem, ki je bil sestavljen iz digitalne blagajne in čitalca kod, je bil uradno uporabljena 26. junija 1974 v trgovskem centru Marsh v zvezni državi Ohio. Prvi skenirani predmet so predstavljale sadne žvečilke znamke Wrigley. Inovativen sistem, ki je radikalno spremenil prodajne in skladiščne postopke, so kmalu prevzele številne ameriške trgovine.

 

Nepredstavljive prednosti

Statistika je bila več kot zgovorna, naj gre za 40 odstotno povišanje hitrosti delovanja trgovskih blagajn, nižji strošek dela ali povečano natančnost transakcij, kjer ni prihajalo do pogostih napačnih vnosov prodajnih cen. To je bil šele začetek velike »marketinške« avanture. Trgovci so s pomočjo nove tehnologije začeli natančneje slediti nakupnim navadam kupcev, imeli boljši nadzor nad zalogami in začeli uvajati dodatne produkte, kot so nakupovalne kartice s črtno kodo. V obdobju od leta 1976 do 1980 je število živilskih trgovin z novo tehnologijo naraslo s 104 na 2207 in se začelo širiti še v druge države sveta.

 

Kaj je GTIN?

Številke GS1 GTIN omogočajo enolično identifikacijo prodajnih enot in so osnova za izdelavo črtne kode EAN-13, ki predstavlja najbolj znan in prepoznaven svetovni standard. GTIN je sestavljen iz 13 mestne številke. Prve številke predstavljajo predpono podjetja, ki jo podeli GS1 Slovenija. Naslednje številke predstavljajo referenčno številko izdelka, ki jo določi uporabnik, zadnja pa kontrolno številko. GTIN se najbolj pogosto uporablja za označevanje maloprodajnih izdelkov, ki se prodajajo v raznovrstnih trgovinah. Vedno pogosteje se z njim srečujemo pri izdelkih, ki se prodajajo prek spletnih strani, kot sta Amazon in eBay. GTIN se lahko uporablja še za identifikacijo storitev, kot sta skladiščenje in transport, oziroma pri kakršnemkoli urejenem asortimanu storitev, naj gre za zdravstvo (identifikacija posegov) ali recimo informatiko (identifikacija servisnih storitev).

 

GTIN in praksa

Globalna trgovinska številka izdelka prinaša rešitve na področju preskrbovalnih verig, saj lahko z njo enotno identificiramo prodajne enote, jim določimo ceno, jih naročimo ali zanje izdajamo račune na različnih delih preskrbovalne verige. Z njegovo pomočjo so stroški poslovanja manjši. Identifikacija prodajnih enot prispeva še k ohranjanju operativne učinkovitosti, ki jo poslovni partnerji pričakujejo pri dosledni izmenjavi informacij o izdelkih in zagotavljanju nemotenega delovanja globalnih preskrbovalnih verig. Poleg tega je GTIN ključen pri izpolnjevanju različnih predpisov po vsem svetu ter jamstvo, da stoji na prodajni polici ustrezen izdelek oziroma da je v spletni trgovini pravilno predstavljen. Ne nazadnje pa se GTIN uporablja tudi kot element za avtentikacijo izdelka oziroma proizvajalca, saj je GTIN tesno povezan z blagovno znamko, ta pa s proizvajalcem. Register GEPIR, ki ga vzdržuje GS1, javno prikazuje povezavo med posameznim izdelkom oziroma njegovo številko in podjetjem, kar je prvi korak pri njegovi avtentikaciji.

 

Vrste črtnih kod

Črtne kode so simboli, ki jih interpretiramo s pomočjo optičnega čitalca, prek katerega dobimo informacije o izdelku, njeni ceni, količini in recimo naslovu spletnega mesta. V sistemu GS1 poznamo različne tipe črtnih kod - lahko so enodimenzionalne ali dvodimenzionalne. Enodimenzionlne kode (1D) so najbolj uveljavljeni nosilci podatkov v preskrbovalnih verigah. Sestavljene so iz niza vzporedno postavljenih temnih črtic in vmesnih svetlih presledkov. Obstajajo tudi drugačne kode, naj gre za take z okrnjenim naborom znakov in informacij kot podatkovno bogatejše ter v smislu logističnih zahtev primernejše. Še bolj »prepoznavne« so zaradi izrazite velikosti črtne kode za označevanje kartonske embalaže in temu podobnih materialov za embaliranje. Za majhne izdelke, na katerih ni dovolj prostora, se uporablja skrajšana osemmestna številka GS1 GTIN-8. Poleg omenjenih identifikacijskih ključev obstajata še GTIN-12 in GTIN-14.

 

 

2D kode

Bolj napredne in v zadnjem času vse bolj razširjene so dvodimenzionalne kode (2D), ki so sestavljene iz simbolov in horizontalnih ter vertikalnih grafičnih elementov. V primerjavi z enodimenzionalnimi kodami lahko dvodimenzionalne vsebujejo zaradi matričnega algoritma kodiranja precej več informacij. Med najbolj pogoste dvodimenzionalne kode štejejo QR kode, ki jih lahko odčitamo že s pomočjo kamere na običajnem mobilnem telefonu. Zelo pogosto se z njimi srečujemo na področju marketinških in promocijskih aktivnostih in recimo plačevanju plačilnih nalogov. Zelo popularne so Data Matrix kode, ki imajo veliko stopnjo korekcije napak (30%) in omogočajo visoko stopnjo zanesljivosti odčitavanja tudi pri morebitnih poškodbah kode. Večinoma se uporabljajo na področju zdravstva, maloprodaje in industrije.

 

Praktične prednosti

Upravljanje z izdelki, ki so opremljeni s številko GTIN in črtno kodo, je v uporabniškem smislu zelo enostavno. Natančnost informacij, ki bi botrovale napačni razlagi ali uporabi, je manjše, kar znižuje možnost človeških napak. Zlasti v velikih podjetjih, ki se ukvarjajo s številnimi izdelki, kot so ladijski promet, logistika ali predelovalna industrija, obstajajo velike možnosti za napačno ročno vnašanje podatkov. Vse to poenostavi čitalec črtnih kod, prek katerega se podatki vnašajo v informacijski sistem. Podjetje pridobi s tem bolj točne podatke, kar prinaša velike prednosti pri poslovnih operacijah z večjim številom izdelkov ali posameznih dogodkov, kjer obstaja velika možnost za napačno ročno zajemanje podatkov. S tovrstnimi primeri se srečujemo pogosto pri ladijskem prometu, logistiki in recimo predelovalni industriji. S tem, ko se izvede optično odčitavanje črtnih kod, je slednje celotnemu gibanju in količinam izdelkov enostavnejše. Bolj enostavno kot sicer je še nadziranje zalog, kar je zelo dobrodošlo pri trgovski prodaji na drobno. S tem se povečata hitrost obdelave in produktivnost poslovnega procesa. To kar naredi delavec v nekaj minutah po klasičnem postopku, se izvede z odčitavanjem črtne kode bistveno hitreje in bolj natančno.

 

Zaključek

Samodejno sledenje, samodejna optimizacija zalog, optimizirane strategije shranjevanja in številne druge poslovne operacije bi bile danes brez številke GTIN in črtne kode nepredstavljive. Nič drugače ne velja za vsakodnevno uporabo črtne kode pri obdelavi plačil v trgovskih centrih, v katerih so pred desetletji blagajniki s tipkanjem po mehanskih blagajnah bolj ali manj natančno vnašali cene posameznih izdelkov.

 

 

***

Slikovni material:

Slika 1.: Med »očete« črtne kode štejejo Joseph Woodland, Bernard Silver in George Laurer. Prva dva sta 20. oktobra 1949 vložila patent za prvi koncept črtne kode, ki je bil odobren oktobra 1952.

Slika 2.: Najpogostejšo vsakodnevno uporabo črtne kode predstavlja obdelava plačil v samopostrežnih trgovinah. Prva tovrstna transakcija je bila uradno izvedena 26. junija 1974 v trgovskem centru Marsh v zvezni državi Ohio.

Slika 3.: Enotna univerzalna koda izdelka oziroma Global Trade Item Number (GTIN) omogoča z različnimi grafičnimi simboli in številkami kakovostnejše ter učinkovitejše delovanje številnih podjetji po vsem svetu.

Slika 4.: Prvi skenirani izdelek so predstavljale s črtno kodo opremljene sadne žvečilke znamke Wrigley.

 

Slikovni material:

Joseph Woodland, Bernard Silver in George Laurer 26. junija 1974 v trgovskem centru Marsh v zvezni državi Ohio.
 Enotna univerzalna koda izdelka oziroma Global Trade Item Number (GTIN)  Prvi skenirani izdelek so predstavljale s črtno kodo opremljene sadne žvečilke znamke Wrigley.
 

 

GS1 Slovenija je neodvisna in nepridobitna organizacija na področju mednarodnih standardov GS1 za identifikacijo in elektronsko izmenjavo podatkov v Sloveniji. Trenutno ima preko 3500 članov oziroma uporabnikov, predvsem iz predelovalne in trgovske dejavnosti, logistike ter zdravstva. Vizija zavoda je svet, v katerem z močjo standardov blago in informacije učinkovito in zanesljivo krožijo po vsem svetu, in sicer tako za dobrobit gospodarstva kot izboljšanje vsakodnevnega življenja ljudi. Da bi povečali učinkovitost preskrbovalne verige, izmenjavo blaga in informacij, GS1 Slovenija ponuja in spodbuja uporabo standardov GS1 za:

· identifikacijo (identifikacijske številke – GTIN*, GLN, SSCC),

· črtne kode in standardov za radiofrekvenčno identifikacijo (EPC/RFID),

· izmenjavo podatkov (GDSN, EDI, EPCIS).

GS1 AISBL je nepridobitna mednarodna organizacija, ki razvija globalne standarde in rešitve GS1 za identifikacijo, sledenje in elektronsko izmenjavo podatkov blaga, lokacij in storitev. Sedež GS1 AISBL je v Bruslju. Nacionalna predstavništva GS1 delujejo v 114 državah po svetu, standardi GS1 pa so prisotni v več kot 150 državah. Organizacija GS1 ima več kot milijon članov – od mednarodnih družb do malih, lokalnih podjetij.

GS1 Slovenija je nacionalni predstavnik mednarodne organizacije GS1 AISBL, ki ima na podlagi licenčne pogodbe edini v Sloveniji status in vsa pooblastila ter obveznosti nacionalne organizacije mednarodnega sistema GS1.

* Številke GS1 GTIN omogočajo enolično identifikacijo prodajnih enot in so osnova za izdelavo črtne kode EAN, ki je najbolj znan in prepoznaven standard po svetu.

 

Dodatne informacije:

Bruno Kuzmin
Sodelavec za komuniciranje

GS1 Slovenija
Dimičeva 9
1000 Ljubljana
Slovenija
GLN 3830034089996

GLN 3830034089996
M +386 41 406 012

E bruno.kuzmin@gs1si.org

www.gs1si.org

GS1 Slovenija je neodvisna in nepridobitna organizacija na področju mednarodnih standardov GS1 za identifikacijo in elektronsko izmenjavo podatkov v Sloveniji.